Dinozavri za zajtrk

Najdba dveh fosilov nenavadnih bitij na severovzhodu Kitajske bo najverjetneje porušila dosedanje predstave o zgodnjih sesalcih.

Tradicionalna teorija pravi, da so v dolgotrajni »vladavini« dinozavrov imeli sesalci majhno vlogo. Bili naj bi nepomembna majhna bitja, nič večja kot podgane, težka kilogram do največ kilogram in pol. Živela naj bi v podzemlju in se le ponoči v smrtnem strahu pred dinozavri priplazila na površje, kjer so poskrbela za svojo prehrano. Ta naj bi zajemala predvsem nočne insekte. Pomen sesalcev je porasel potem, ko je pred 65 milijoni let v Zemljo treščil asteroid ali komet in povzročil dramatično spremembo globalne klime in s tem postopno izumrtje dinozavrov. Tako so sesalci, brez prave konkurence, nasledili svet in se eventualno razvili v večja, bolj raznolika bitja, ki so se naučila izkoriščati bogastvo okolja.

Nove najdbe bi lahko ta tradicionalen vidik za vedno spremenile. Fosila namreč nakazujeta na to, da so bili nekateri prvotni sesalci precej večji in bolj raznoliki, kot so strokovnjaki sklepali. Celo dovolj močni, da so lahko konkurirali dinozavrom.

Raziskovalci so do najdb, ki segajo v obdobje pred vsaj 128 milijoni let, prišli v usedlinah province Liaoning, kjer so do sedaj našli že niz odlično ohranjenih kosti dinozavrov in zgodnjih vrst ptic.

V trebuhu prvega fosila v velikosti velike mačke, ki so ga poimenovali Repenomamus robustus, so jasno vidni ostanki zaužitega mladega pernatega dinozavra, vrste psittacosaur. Gre za prvi direkten dokaz o tem, da so se zgodnji sesalci prehranjevali z manjšimi vretenčarji.

Drugi fosil je še nekoliko bolj impresiven. Gre za sorodnika znane vrste Repenomamus gigantus: davnega sesalca velikosti psa, težkega okoli 15 kilogramov. Odrasli predstavnik vrste Repenomamus gigantus bi se po mnenju strokovnjakov brez problemov lahko zoperstavili manjšim vrstam dinozavrov. Bitje je imelo dolge zobe sekalce, s katerimi je lahko trgalo plen, vendar pa so bili njegovi kočniki precej ploščati in topi, kar nakazuje na to, da je hrano požiral brez večjega prežvekovanja.

Bitja sicer niso bila podobna prav nobenemu danes znanemu sesalcu. Tudi izraz »repenomamus« oziroma »vretenčar-sesalec« na nek način pojasnjuje nenavadno kombinacijo teh bitij, ki so imela velike, ostre in poudarjene zobe in vretenčarjem podobne ude. Njihovi udi pa so bili – zaradi precej fleksibilnih sklepov – veliko bolj gibljivi kot udi katerih koli vretenčarjev.

Leave a Reply